IMG_5349.jpg

IMG_5344.jpg

IMG_5348.jpg

IMG_5345.jpg

IMG_5342.jpg

IMG_5347.jpg

IMG_5341.jpg

IMG_5343.jpg

IMG_5346.jpg

Ekonomska fakulteta

Esej na maturi 2024

## Vprašanje ujetosti in svobode kot temeljno vprašanje človeške eksistence

Kratka primerjava dramskih del v okviru tematskega sklopa Ujeti ali svobodni?

Grumov Dogodek v mestu Gogi, Sartrova Zaprta vrata, Jančarjev Ve-

liki briljantni valček in Naše skladišče Tjaše Mislej so dramska dela, ki

so v šolskem letu 2023/2024 v okviru tematskega sklopa Ujeti ali svo-

bodni? izbrana za šolski esej na pisnem delu izpita splošne mature iz

slovenščine.

## Eksistencializem - filozofija kriznih obdobij

Vprašanje ujetosti in svobode je eno temeljnih vprašanj človeške

eksistence, ki ga z različnih vidikov obravnavajo tudi izbrana dramska

dela, v književnosti in filozofiji pa je z njim najtesneje povezan eksisten-

cializem. Eden najvidnejših predstavnikov eksistencializma je nedvo-

mno Sartre in prav v Zaprtih vratih se zrcalijo ključne teze njegove eksi-

stencialistične filozofije, tudi v drugih treh dramskih delih pa najdemo

prvine eksistencializma. Kot sem ugotavljala že v svojem diplomskem

delu (Bojić 2016), eksistencializem lahko opredelimo kot filozofijo kri-

znih obdobij. Ko sta se po drugi svetovni vojni v Franciji razmahnili ek-

sistencialistična filozofija in književnost, je izraz eksistencializem dobil

posebno vsebino in nove pomenske odtenke. Da je treba ločevati med

nemško filozofijo eksistence in francoskim eksistencializmom, je med

prvimi opozoril Otto Friedrich Bollnow, ki je francoskemu eksistencia-

lizmu v naboru pomembnih značilnosti pripisal tudi literarno ustvarja-

nje, družbenopolitično publicistično dejavnost, podkrepljeno predvsem

z udeležbo najvidnejših eksistencialistov v francoskem odporniškem gi-

banju, ter aplikacijo eksistencializma na psihologijo, etiko in sociologijo.

Kljub težnji po razločevanju do terminološke enotnosti ni prišlo, kar je

najbrž posledica raznolikosti avtorjev in razvejanosti mišljenja eksisten-

ce. Čeprav so jo nekateri filozofi odklanjali, se je uveljavljala tudi mno-

žinska oblika filozofija eksistence, ki se usmerja k človeški eksistenci, k

človeku kot posamezniku, v najširšem pomenu pa je to »vsaka filozofija,

ki se neposredno sooči s človeško eksistenco, z namenom, da bi v živo

pojasnila uganko, ki jo človek predstavlja samemu sebi«&lt; (Beaufret 1971

v Bojić 2016: 7). Eksistencializem ali filozofija eksistence se najizraziteje

udejanja v prelomnih obdobjih, ko stari sistemi prehajajo v nove, v času

razvrednotenja in prevrednotenja vrednot, ko je človek brez usmeritve

vržen v nerazumljiv, nerazložljiv, odtujen svet, v katerem obstoječi druž-

beni in filozofski sistemi ne uživajo njegovega zaupanja. Eksistencializem

torej lahko pojmujemo tudi kot filozofijo kriznih obdobij ali kot odziv

na krizna obdobja, v duhu Beaufretove razlage pa tudi kot bolj ali manj

stalen način filozofiranja. Eksistencializem v filozofiji in književnosti je

po svojem razmahu in intenzivnosti zgodovinsko določen pojav, in sicer

izrazit pojav 20. stoletja. Z različnimi smermi filozofije eksistence, ki

so se razvile v času med obema vojnama, med drugo vojno in po njej,

so med drugim tako ali drugače povezani Søren Kierkegaard, Fried-

rich Nietzsche, Karl Jaspers, Martin Heidegger, Jean-Paul Sartre, Maurice

Merleau-Ponty, Simone de Beauvoir in Albert Camus.

Med temeljnimi eksistencialističnimi pojmi sta tudi ujetost in svo-

boda, ki ju zelo pogosto opredeljujemo kot nasprotujoča si in zato pov-

sem ločena pojma, vendar vsa štiri dramska dela dokazujejo, da sta ob

vprašanju človeške eksistence neločljivo povezana in marsikdaj tudi

soodvisna ter torej popolnoma prepletena. Dogodek v mestu Gogi, Za-

prta vrata, Veliki briljantni valček in Naše skladišče se sicer po dramski

vrsti ter zunanji in notranji zgradbi razlikujejo, vendar je vsem skupno

vprašanje ujetosti in svobode, ob katerem se med njimi vzpostavljajo

podobnosti na več ravneh.

## Dramska vrsta in zunanja zgradba

Dramska dela se razlikujejo po dramski vrsti in imajo večinoma več

različnih oznak. Dogodek v mestu Gogi je moderna odrska groteska (tudi

avantgardna drama) v dveh dejanjih z dodatkom, Zaprta vrata so eksi-

stencialistična idejna drama (tudi konverzacijska igra) v enem dejanju s

petimi prizori, Veliki briljantni valček je groteska (tudi drama absurda,

politična drama) v treh dejanjih, Naše skladišče pa socialna drama, ki

ni niti eksplicitno poimenovana kot enodejanka niti nima oštevilčenih

prizorov, temveč so ti naslovljeni s ključnimi besedami posameznega

prizora, zato bi jo lahko opredelili kot enodejanko s petnajstimi prizori

in epilogom.

## Dogajalni čas in dogajalni prostor

Dogajalni čas v nobenem dramskem delu ni povsem natančno do-

ločen. Dogajanje v Grumovi groteski traja nekaj ur od večera do jutra,

v Sartrovi eksistencialistični idejni drami je dogajalni čas pravzaprav

večnost, v Jančarjevi groteski spremljamo dogajanje od ponedeljka, ko

v zavod pride Simon, do naslednjega ponedeljka, ko v ustanovo prispe

novi pacient Chopin, v socialni drami Tjaše Mislej pa je dogajalni čas od

petka do nedelje. Nedoločenost dogajalnega časa je glede na konec vseh

dram povsem smiselna, saj vsa dramska dela namigujejo, da se bodo

dogodki (morda v rahlo spremenjeni obliki) ponovili oz. ponavljali ali

pa se dogajanje, ki ga spremljamo, sploh ne bo končalo. Torej, dogajalni

čas dramskih del se sicer razlikuje, vendar se steka v skupno točko, ki je

bodisi cikličnost bodisi neskončnost.

Natančneje kot dogajalni čas je v vseh izbranih dramskih delih

določen dogajalni prostor. V Dogodku v mestu Gogi je dogajanje po-

stavljeno v mesto Goga, katerega podoba ustvarja neprijetno, zatohlo,

zadušljivo, tesnobno, moreče, celo morbidno vzdušje. Mestne zgradbe

namreč propadajo, so stare in obrabljene ter se močno nagibajo nad ce-

sto. Središče dogajanja so tri hiše ob mestnih vratih, ki jih v času dram-

skega dogajanja sicer ni več, zato cesta vodi na plano. Nekatere hiše so

zapuščene, v drugih so po sobah natrpani stanovalci. Dogajalni prostor

deluje groteskno in neresnično, »kakor hišice in figurine v sejemski stre-

ljarni&lt;&lt; (Grum 2022: 8).

Zaprta vrata se dogajajo v peklu, vendar tega ne izvemo takoj na

začetku. Dogajalni prostor je namreč bolj podoben hotelu kot kraju, kjer

trpijo pogubljeni, saj je središče dramskega dogajanja soba, ki je popol-

noma zaprta in nima oken, izven nje pa so hodniki, stopnišča in druge

sobe. V sobi torej ni naravne svetlobe, vseskozi pa sveti luč, saj ni stikala.

Vrat sobe ni mogoče odpreti, zvonec ne deluje. V salonu, ki je opremljen

»&gt;v slogu drugega cesarstva« (Sartre 2007: 9), je malo predmetov: trije

naslanjači, kamin, bronasti odlitek na kaminu, nož za papir. Ker je pro-

stor povsem zaprt in ker v njem ni nobenega ogledala, dramske osebe

ne vidijo ne sebe ne česar koli izven sobe (razen dogajanja na Zemlji,

ki ga tudi komentirajo), temveč le predmete in drug drugega, medtem

pa vanje nenehno in nepremično zre bronasti odlitek. Vse to tako kot v

Grumovi groteski ustvarja skrajno tesnobno atmosfero.

Podobno vzdušje kot v Dogodku v mestu Gogi in Zaprtih vratih vlada

tudi v Velikem briljantnem valčku, in sicer ravno tako zaradi dogajal-

nega prostora. V Jančarjevi groteski je to zavod Svoboda osvobaja, ki

pravzaprav psihiatrična ustanova zaprtega tipa. Ime zavoda močno

spominja na napis ob vhodu v nemška koncentracijska taborišča » Arbeit

macht frei&lt;&lt; oz. »&gt;Delo osvobaja«, kar že takoj vzbudi neprijetne občutke.

Središče dogajanja je velika delovna soba, »verjetno dvorana nekdanjega

fevdalnega dvorca« (Jančar 1996: 37), ki je obenem tudi jedilnica in ple-

sna dvorana. Na polkrožni galeriji so »bolniške sobe - celice z debelimi

lesenimi vrati in linicami na njih« (prav tam: 37-38), ki se s preprostimi

železnimi zapahi odpirajo le z zunanje strani. Pred sobami je ograjen

hodnik, do katerega vodijo stopnice, v zavodu pa je tudi upravnikova

pisarna. Središčni prostor se vseskozi veča, na koncu pa se spremeni v

veliko plesno dvorano, kar kaže, da iz zavoda ni izhoda in da ne gre le

za psihiatrično ustanovo zaprtega tipa, temveč za zapor, prav vse pa je

prežeto z občutki tesnobe, norosti, nemoči in ujetosti.

V primerjavi z drugimi tremi dramskimi deli je vzdušje v Našem

skladišču najmanj tesnobno, saj je drama Tjaše Mislej prežeta s humor-

jem, vendar kljub obilici komičnih elementov občutek ujetosti ni nič

manj intenziven. Eden izmed vzrokov za to je tudi dogajalni prostor, ki

ga lahko tako kot pri Grumovi groteski razberemo iz naslova dramske-

ga dela. Gre za ogromno glavno skladišče hipermarketa. Če Vera, ko jo

poslovodkinja Grebovič ob obisku regijskega direktorja vpraša, kolikšna

je kapaciteta njihovega skladišča, ne pretirava, potem je skladišče veliko

šest tisoč kvadratnih metrov, Evelin pa velikost trgovine slikovito opre-

deli že na začetku drame:

EVELIN: [...] Ta trgovina je tako ogromna, da v enem tednu ne mo-

reš prit peš z enega konca na drugega. Tako je velika, da moraš ob

vhodu kupit zemljevid, sicer ne najdeš več poti ven.

SUZI: Supermegatrgovina!

EVELIN: Tako je ogromna, da ženske v njej rojevajo otroke, medtem

ko čakajo na kruh, moški si morajo na novo obriti brade, starci se

poslavljajo in odhajajo na oni svet ... (Mislej 2020: 861)

Skladišče je torej velikansko, ima nešteto regalov in izdelkov, ki jih de-

lavke neprestano zlagajo in nanje lepijo deklaracije. V skladišču delavke

pravzaprav živijo, saj domov odidejo le ob prostih dneh, ki pa so izjema,

ne pravilo. Skladišče nenehno pospravljajo in za ta prostor skrbijo kot za

svoj lastni dom. V skladišču so med drugim tudi oblačilnica, stranišče,

tuš, velika televizija, ki se po poteku odmerjenega časa samodejno iz-

klopi, zvonec za malico in zložljive postelje. Tako kot v Zaprtih vratih

tudi v tem prostoru ni naravne svetlobe, zato delavke včasih sploh ne

vedo, kateri del dneva je. Vse to, predvsem pa odsotnost naravne svetlo-

be in dejstvo, da skladišče proti volji delavk postaja njihovo domovanje,

ustvarja tesnobno in zadušljivo vzdušje, ki ga sicer do neke mere rahlja-

jo komični vložki, toda občutek ujetosti je vseskozi prisoten.

## Didaskalije

Za opredelitev dogajalnega prostora so v Dogodku v mestu Gogi in

Velikem briljantnem valčku najpomembnejše didaskalije, ki so v obeh

groteskah obsežne in podrobne, medtem ko so v Zaprtih vratih in Našem

skladišču znatno krajše in dogajalnega prostora skorajda ne opisujejo, se

pa zato toliko bolj osredotočajo na dramske osebe, njihovo vedenje in

medsebojne odnose. Kaj oz. kakšen je dogajalni prostor, v Zaprtih vratih

in Našem skladišču torej v največji meri razberemo iz dramskih dialo-

gov, in ne iz didaskalij, vendar le-te niso nič manj pomembne kot pri

Grumu in Jančarju. V Zaprtih vratih didaskalije najpogosteje omenjajo

molk in medsebojne poglede ter premikanje dramskih oseb po sobi, v

Našem skladišču pa so si didaskalije zelo podobne: delavke zlagajo iz-

delke, lepijo deklaracije in pospravljajo po skladišču ali pa katera izmed

stranskih oseb pride v skladišče oz. odide. To kaže, kako zelo enolično je

delo (in posledično tudi življenje) skladiščnih delavk, obenem pa krepi

občutek ujetosti oz. brezizhodnosti takšnega položaja. Občutek ujetosti

in občutek neskončnega ponavljanja sta najizrazitejša na koncu drame,

ko se podobno kot v dodatku Dogodka v mestu Gogi v zadnjem prizoru,

ki je pomenljivo naslovljen »Naslednji dan (eden izmed mnogih)&lt;&lt;, sko-

raj dobesedno ponovijo štiri replike iz prvega prizora, in sicer:

EVELIN: Sem Evelin in delam v skladišču. Ampak ne bom več dol-

go. Ne bom se zataknila tukaj kot nekatere, a ne?

[...]

SUZI: Ko bom odprla svojo cvetličarno, bom hodila okrog na raz-

stave cvetja.

VERA: Boš, boš. Samo še par let mam do penzije, babe.

MARIA: Zlaganje, pakiranje, deklariranje. Odpiramo, režemo, pre-

metavamo škatle gor in dol, gor in dol, gooor in doool. Želim si pisat.

Rada bi pisala. (Mislej 2020: 942-943)

## Dramske osebe in ideja

Število dramskih oseb v izbranih dramskih delih se razlikuje. V Do-

godku v mestu Gogi in Velikem briljantnem valčku nastopa znatno več

dramskih oseb kot v Zaprtih vratih in Našem skladišču. V zadnjih dveh

namreč spremljamo štiri oz. devet dramskih likov: v Zaprtih vratih so to

Garcin, Ines, Estelle in sobar, v Našem skladišču pa skladiščne delavke

Evelin, Maria, Suzi in Vera ter poslovodkinja Grebovič, izgubljeni ku-

pec, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik Bigi, direktor in novinar.

Za razliko od Sartra in Mislej Grumova groteska šteje kar štiriindvajset

dramskih oseb (Hana, gospa Tereza, pisar Klikot, komi Otmar Prelih,

sestri Tarbula in Afra in druge), Jančarjeva pa pet manj, torej devetnajst

(zgodovinar Simon Veber, njegova žena Klara, anglistka in slikarka Lju-

bica, bolničar Volodja, upravnik zavoda Doktor in druge), kar pomeni,

da je stranskih oseb v teh dveh dramskih delih precej več. Ne glede na

to, ali je dramskih oseb manj kot deset (Zaprta vrata, Naše skladišče) ali

okrog dvajset (Dogodek v mestu Gogi, Veliki briljantni valček), pa prav

v vseh štirih dramskih delih nobena izmed dramskih oseb ni niti odveč

niti premalo, saj vse tvorijo večjo ali manjšo skupnost, ki je ključna za

razumevanje temeljnih motivov in ideje posameznega dramskega dela,

s tem pa tudi vprašanja ujetosti in svobode. Skupnost so namreč vselej

posamezniki, ki se iz raznovrstnih vzgibov poskušajo osvoboditi svoje-

ga trenutnega bivanjskega položaja ali pa v njem iz različnih razlogov

vztrajajo.

Motivno-tematsko in idejno so vsa štiri dramska dela tesno poveza-

na z vprašanjem ujetosti in svobode, ki se najpogosteje vzpostavlja ob

dramskih osebah in odnosih med njimi ter ob dogajalnem prostoru. Če

primerjamo dogajalne prostore izbranih dramskih del, ugotovimo, da

prostor oz. kraj, v katerem se nahajajo, fizično lahko zapustijo vse dram-

ske osebe: prebivalci Goge, Garcin, Ines in Estelle, vsi v zavodu Svoboda

osvobaja in skladiščne delavke. Nekateri morda fizično lahko odidejo le

ob določenih pogojih, toda možnost dejanskega fizičnega izhoda niko-

mur ni popolnoma onemogočena. Če o razmerju med ujetostjo in svobo-

do razpravljamo z eksistencialnega oz. bivanjskega vidika, pa je končna

ugotovitev drugačna. Kot v svoji razpravi dokazuje Miha Marek (2019),

dramske osebe v Dogodku v mestu Gogi ne dočakajo in tudi ne bodo do-

čakale odrešilnega dogodka, ki bi jim prinesel povsem novo, drugačno,

boljše, »svetlo novo življenje« (prav tam: 173), zgodi pa se več manjših

dogodkov, ki bi postopoma lahko kaj spremenili. Na poti k osvoboditvi

Gogovci ovirajo tako druge kot sebe, saj raje trpinčijo drug drugega ter

niti sebi niti drugim ne dopuščajo možnosti kakršne koli odrešitve in

osvoboditve. Podobno ugotavljata tudi Mihael Šorli v svoji letošnji študiji

Zaprtih vrat in Lara Rajh v svoji letošnji obravnavi Našega skladišča:

Ljudje so v osnovi svobodni, vendar je ta svoboda lahko hkrati osvo-

bajajoča in obremenjujoča. V drami se liki znajdejo zaprti v sobi

(od koder bi sicer, kot se izkaže, lahko odšli), kar ilustrira to obsoje-

nost: [...] Sartre ne zanika, da je človek determiniran z razmerami,

v katerih se znajde, vendar ima znotraj njih vedno možnost delova-

ti na tak ali drugačen način. Tudi osebe v drami so obsojene, saj so

zaprte, a lahko vedno izbirajo, na kakšen način bodo sobivale. Prav

tako same izbirajo, kako se bodo soočale s posledicami svojih prete-

klih dejanj; izbira med iskrenostjo in neiskrenostjo vpliva na to, ko-

liko se s tem izpostavijo pogledu in sodbi drugih. Njihove interakcije

v sobi tako razkrivajo njihov pravi jaz, njihove izbire v tem zaprtem

prostoru pa določajo njihovo identiteto. S svobodo torej pride tudi

odgovornost [...] Prav presoje likov drug o drugem in čustveni vpliv

njihovih interakcij največ prispevajo k njihovemu občutku ujetosti

in mučenja v sobi. To poudarja eksistencialno idejo, da so pekel drugi

ljudje (torej njihove sodbe o naših dejanjih). (Šorli 2023)

Skladišče, kot ga spremljamo v dramskem besedilu Naše skladišče,

delavkam predstavlja sobo pobega, po drugi strani pa sobo preži-

vetja. Po eni strani bi delavke rade zapustile skladišče, saj so pogoji

nevzdržni in zanje predstavlja ječo, po drugi strani pa morajo zaslu-

žiti denar, da si bodo lahko ustvarile boljšo prihodnost, zato skladi-

šča ne zapustijo in ostanejo ujete v sistemu ustroja, kar pa zanje po-

meni odrešitev. (Rajh 2023)

Ob vprašanju ujetosti in svobode v Velikem briljantnem valčku je

malo drugačno stališče zavzel Tomaž Toporišič (v Jančar 1996: 21):

»[...] Vsi spadamo not. Saj lahko kričimo in brcamo. Ali pišemo

romane in drame. Kljub temu smo v.« Ta ugotovitev, ki jo izreče

t. im. antagonist drame, Volodja, v svoji metaforičnosti označuje

stanje sodobnega človeka, ki je ujet v usodo dvajsetega stoletja,

brezizhodnost človekove eksistence, nemožnost kakršnih koli

akcij v imenu utopičnih idej. Jančarjeva metafora zavoda, ki

osvobaja, psihiatrične bolnišnice, ki je obenem tudi zapor, postavlja

protagoniste in antagoniste drame v položaj, ki ga je treba razumeti

v njegovi občosti. Zgodba junakov je tako dokončno določena že v

samem izhodišču Valčka. To, kar se jim bo zgodilo, ni več odvisno

pretežno od njihove volje in moči - kot v klasičnih dramskih struk-

turah, ampak je nekaj, kar je zapisano v stanju sveta, ki mu pripadajo

in je zavezano absurdu in metafizičnemu nihilizmu.

Čeprav se Dogodek v mestu Gogi, Zaprta vrata, Veliki briljantni val-

ček in Naše skladišče na več ravneh razlikujejo, je med njimi tudi veliko

vzporednic. Ob vprašanju ujetosti in svobode je podobnosti še toliko

več, skupna pa jim je tudi vsaj ena točka na idejni ravni: ujetost v la-

stnem bivanjskem položaju presega raven občutka in postaja način

bivanja dramskih oseb.

Vprašanje ujetosti in svobode kot temeljno vprašanje človeške eksistence