od 57 do 106_compressed_page-0010.jpg

od 57 do 106_compressed_page-0011.jpg

Ekonomska fakulteta

SLOVENSKO LJUDSKO (USTNO) SLOVSTVO

Ljudsko slovstvo se je ohranjalo v ustnem izročilu, se prenašalo od ust do ust in se pri tem spreminjalo. Zato

isto pesem srečujemo v različnih inačicah - variantah. Najbolj se je razmahnilo v poznem srednjem veku,

prvi začetki pa segajo globoko v srednji vek, verjetno še v poganske čase. Ustno slovstvo je edini literarni

dokument slovenskega naroda do pojava pisane umetne književnosti. Prve vesti o njem imamo iz 16. stol.,

razvijalo pa se je vse do začetka 19. stol. in se pojavljalo tudi v 20. stoletju (npr. med 2. svetovno vojno).

Ljudsko slovstvo so prvi začeli zapisovati v krogu Pisanic, nato so jih zbirali še drugi razsvetljenci (Zois,

Vodnik). Zanimanje za ljudsko slovstvo se je zelo povečalo v času romantike; začeli so ga množično zapisovati

(Andrej Smole, Prešeren je nekaj pesmi predelal). Najobsežnejšo zbirko ljudskih pesmi je zbral in izdal

Karel Štrekelj.

Ljudsko slovstvo je razvilo ljudsko pripoved (bajke, pripovedke, pravljice, legende) in ljudsko pesem (epske

pesmi: balade, romance, junaške pesmi, bajeslovne pesmi; lirske pesmi: obredne pesmi, ljubezenske, pivske,

vojaške, šaljive, zbadljive; pripovedne pesmi).

Značilnosti ljudskega slovstva:

anonimnost,

•

.

R

●

ustno izročilo,

obstoj številnih različic/variant,

preprosta oblika in vsebina,

posamezne stilne značilnosti (ponavljanje, stalna ljudska števila in ukrasni pridevki, pomanjševalnice,

pretiravanja),

preprost ljudski jezik, obarvan narečno (arhaizmi in dialektizmi),

opazne nemške izposojenke (germanizmi).

Ljudsko slovstvo je pomembna kulturna vrednota, saj Slovenci z njim segamo dlje v svojo kulturno preteklost,

kakor z zapisano slovensko besedo. V obdobju nesamostojnosti je ohranjalo našo narodno zavest. Ljudsko

slovstvo ima trajno estetsko vrednost, z motivi pa bogati tudi umetno slovstvo.

Ljudsko slovstvo je sicer pojem za književnost, ki so jo ustvarjali ljudje - največkrat s tem mislimo na

preprosto kolektivno ljudstvo. Vendar ta pojem označuje vso besedno umetnost, ki so jo ustvarili neznani

pevci in pripovedovalci in se je do zapisa prenašala z ustnim izročilom. Ti ustvarjalci so bili lahko tudi

izobraženci (duhovniki, učitelji, študentje ...) in pripadniki višjega sloja. Razlika med ljudskim in umetnim

slovstvom je torej v poznavanju avtorja. Besedila ljudskega slovstva je praviloma res ustvaril en sam in

neznan avtor, a so se pri prenašanju iz roda v rod spreminjala, kar se je praviloma ustavilo po prvih zapisih

teh besedil.

Slovensko ljudsko slovstvo se je zares razmahnilo šele v poznem srednjem veku pod vplivi novih zgodovinskih

dogodkov (turški vpadi, boji za celjsko dediščino, vlada Matije Korvina).

V ljudskem slovstvu so nastajale vse književne vrste in zvrsti, najbolj pesništvo/lirika in pripovedništvo/

epika, najmanj je dramskih besedil. Posebna vrsta so t. i. folklorni obrazci, ki se delijo na pregovore,

uganke, zagovore, molitve in otroške folklorne obrazce (izštevanke, nagajivke, voščila ...).

V liriki se razvije ljudska pesem. Zanjo je značilno, da:

je to vsaka pesem, ki jo je ljudstvo sprejelo za svojo last, jo dalj časa pelo in tudi spreminjalo,

lahko je nastalo več različic istega besedila,

ljudsko pesem delimo na lirske in epske (trdne meje med njimi ni bilo).

Lirske pesmi so:

●

predvsem obredne (kresne, jurjevske, koledniške ...),

nabožne (peli so jih na romanjih in v cerkvah) in

ljubezenske pesmi (te se niso ohranile).

Epske pesmi so:

različne po motivih in dejanjih;

ločimo: bajeslovne, legendarne in živalske pesmi, romance in balade (balade in romance so

najpomembnejše; razlika med njimi je ta, da so balade bolj dramatične, mračne, pogosto v njih

nastopajo nadnaravne sile in so nastale prej - že v zgodnjem srednjem veku; romance pa so vedrejše,

stvarnejše in bolj optimistične, so mlajše, razvile so se v visokem srednjem veku);

ljudske balade so se do konca razvile v visokem srednjem veku (po letu 1200);

delimo jih na moške in ženske balade:

a) ženske balade:

opevajo usodo deklet, žena in vdov,

prevladujejo otožnost, žalost, čustvena razbolelost ...,

so romantične,

●

prepletajo se bajeslovni motivi z orisom socialnih razmer,

mednje sodijo: Desetnica, Sirota Jerica, Lepa Vida, Zarika in Sončica ...

b) moške balade:

opevajo ljubezenske pripetljaje v tragični luči s smislom za krutost življenja in usode,

so realistične,

obravnavajo pustolovske in ljubezenske motive à odločilno vlogo imajo moški in zle ženske,

snov se običajno razplete tragično in kruto,

mednje sodijo: Mlada Zora, Rošlin in Verjanko, Trdoglav in Marjetica ...

Medtem ko ljudske balade (Lepa Vida, Rošlin in Verjanko ...) in romance (Pegam in Lambergar ...) po

nastanku segajo v 15. ali 16. stoletje, so lirske pesmi nastajale v 17. in 18. stoletju - sem spadajo ljubezenske,

soldaške in pivske pesmi. V 18. stoletju so se izoblikovale tudi vrste/zvrsti ljudske pripovedne proze.

Ljudskih pripovedi je več vrst:

.

Legendarne pripovedke, v katerih so se združevali motivi bajk in pravljic s krščanskimi liki iz

Svetega pisma in svetniških legend (Kurent).

Zgodovinske pripovedke - deloma temeljijo na zgodovinskih dogodkih ali osebah in so domišljijsko

preoblikovane (pripovedke o kralju Matjažu, Petru Klepcu ...).

Razlagalne pripovedke razlagajo naravni pojav z izmišljeno zgodbo (npr. pripovedka Rabeljsko

jezero razlaga nastanek jezera; živalska pripovedka Od kdaj ima zajček krajši rep razlaga, zakaj

ima zajček kratek rep in prednje noge krajše od zadnjih ...).

Legende so pripovedi o čudežnih delih in zglednem življenju svetnikov in junakov (Legenda o

svetem Lukežu, Pijmo ga še enkrat na čast svetega Ivana ...).

Ljudske pripovedne oblike se mnogokrat tudi prepletajo.